Ci riunisce qui la volontà di ricordare le decine di migliaia
di padri e avi che nella guerra 1914-1918 partirono dalle loro case
vestiti dell’uniforme della loro terra,
e adempirono al loro dovere, in molti casi a costo della vita.
Caduti sul campo, e poi caduti nell’oblio.
Questa cerimonia non intende contrapporsi a nulla e a nessuno,
ma solo ricordare, rendendo loro onore e umana pietà, tanti ragazzi
immolati, assieme a milioni di giovani di tutti i paesi, nell’
“inutile strage” e poi dimenticati perché combattenti dalla
parte sconfitta.
Insieme, l’evento vuole porre l’accento sul valore della
pace, che non è un bene acquisito per sempre, ma che, sia pure in
contesti molto diversi da quello di cent’anni fa, dev’essere
alimentato e coltivato, specie dove la presenza di frontiere e di
incontro tra i popoli la rende fragile.
E’ un compito che va oltre le lingue e le ideologie, e che
spetta a ciascuno di noi.
-:-
Zbrali smo se, da se spomnimo deset tisočih očetov in
prednikov, ki so v vojni 1914-1918 zapustili svoje domove, oblečeni
v uniformi svoje zemlje in izvršili svojo
dolžnost, večkrat tudi za ceno življenja.
Padli so na bojiščih in nato v pozabo.
Ta slovesnost noče nadomeščati nikogar in ničesar, ampak
hoče samo počastiti v imenu človeške pietete vse tiste mlade, ki
so se žrtvovali, tako kot milijoni mladih iz drugih krajev, v
“nesmiselnem pokolu” in so bili nato pozabljeni, ker so se borili
na strani poražencev.
Istočasno želi dogodek poudariti vrednoto miru, za katero se
je treba vedno prizadevati, in, čeprav v različnih razmerah kot
pred stotimi leti, jo je treba stalno negovati in čuvati.
Še posebno na mejnih območjih, na stitišču različnih
narodnosti, kjer je morda bolj ranljiva.
To je naloga, ki presega jezikovno pripadnost in ideologije,
to je naloga, ki čaka vse nas.
-:-
Uns bringt der Willen zusammen, die Tausende und Tausende
unter unseren Vorvätern, 1914-1918 Uniform ihres Landes anzogen, ihr
Zuhause verliessen und ihre Pflicht erfüllten, in vielen Fällen zu
Unkosten ihres eigenen Lebens. Diese fielen auf dem Schlachtfeld, und
gerieten dann in Vergessenheit.
Diese Zeremonie beabsichtigt keineswegs, sich entweder Etwas
oder Jemandem entgegenzusetzten: ihr Ziel ist einfach das Erinnern
der vielen jungen Männer, die in diesem "unnötigen Blutbad"
- wie Millionen von anderen jungen Leuten aus vielen Ländern -
aufgeopfert wurden, und die dann noch dazu vergessen wurden, weil sie
auf der Seite der Besiegten gewesen waren: ihnen möchten wir die
Ehre erweisen und unser Mitleid ausdrücken.
Das Ereignis will den Wert des Friedens betonen: dieses
Friedens, der kein Selbstverständlicher Zustand ist, der immer
weiter gepflegt und "ernährt" werden soll, vor allem dort,
wo wegen der Anwesenheit einer Grenze - oder mehreren Grenzen - die
Völker nicht immer friedlich miteinander umgegangen sind, und wo der
Frieden zu einem gebrechlichen Schatz wird.
Das ist unsere Aufgabe - die wohl weit über Sprachen und
Ideologien reicht.
-:-
Okupili smo se ovdje kako bi se prisjetili na desetke tisuća
očeva i predaka koji su u uniformi svoje zemlje, obavljajući svoju
dužnist, otišli u Prvi svjetski rat (1914-1918).
U mnogim slučajevima platili su svojim životom, pali su na
bojištu da bi potom pali u zaborav.
Ova ceremonija nema namjeru suprotstavljati se ničemu i
nikome, ma samo prisjetiti se, odajući počast i ljudski pijetet
palima.
Mnogo mladih iz svih zemalja žrtvovanih u beskorisnom masakru
da bi potom bili zaboravljeni jer su se borili na poraženoj strani.
Ovim događajem želi se naglasiti vrijednost mira koji nije
vječno zajamčeno dobro.
Naprotiv, iako je kontekst drugačiji od onoga prije sto
godina, miroljubivost se mora njegovati, posebno gdje je prisutnost
granica i naroda čini fragilnom.
To je zadaća koja nadilazi jezike i ideologije i koja je
dužnost svih nas.
-:-
Nus unìs la voia di ricuardâ lis desenis di miârs di paris
e vons che, ta la vuera 1914-1918, a son lâts via di cjasa cu la
munture dal lôr paîs e a àn fat il so dovê, in tancj câs murint.
Muarts sul cjamp di bataia e daspò dismenteâts.
Chista cerimonia no vûl lâ cuintri di nissun ma dome
ricuardâ rindint l'onôr e il dûl dai oms ai tancj zovins che si àn
sacrificât, dutun cun milions di altris zovins di ducj i paîs,
intun maçalizi inutil, e daspò dismenteâts parsè che a vevin vût
batût de bande che à piardût.
Ducj insiemit, l'event al vûl marcâ il valôr de pâs, che
no je une roba che e je par simpri ma, se ancje a son cambiâts i
timps rispiet di cent agns indaûr, e à di jessi nudride e tignude
cont, soredut dulà che la presinsa di cunfins e une tiere di
incuintri le fasin flevare.
Al è un compit che al va oltri lis lenghis e lis ideologjis e
che spieta a ognidun di nô.
Commenti
Posta un commento